Poškodba Zadnje Lože – Trn V Peti Športnikov

Slovarček, ki vam pride prav tekom branja članka “Poškodba Zadnje Lože”:

• Fleksija: upogib sklepa
• Ekstenzija: izteg sklepa
• Medialno: notranje (npr.: mediali gleženj -> tj.: notranji gleženj)
• Lateralno: zunanje (npr.: lateralni del stegnenice -> tj.: zunanji del stegnenice (kosti))
• Posteriorni: zadnji (npr.: posteriorni del stegna -> tj.: zadnji del stegna)
• Anteriorni: sprednji (npr.: anteriorni del trupa -> tj.: sprednji del trupa)
• Abdukcija: odmik (npr.: abdukcija kolčnega sklepa -> odmik kolč. sklepa)

Za lažje razumevanje mehanizma poškodbe in posledično učinkovitejše sestave ustreznega rehabilitacijskega programa, dajmo najprej osvežiti naše znanje anatomije zadnjega dela stegna. 😉

Mišice Zadnje Lože

Zadnja loža, katera zajema zadnje stegenske mišice, sestavljajo tri dvosklepne mišice:

Poškodba Zadnje Lože V Športu

Klinična slika, ki potrdi prisotnost poškodbe zadnje stegenske mišice, zajema pojav bolečine v stegnih med sunkovitimi in hitrimi gibi v smeri raztezanja (preskok ovire, sprint), pojav bolečine v zadnjici med sedenjem (predvsem dolgotrajnemu), palpatorno bolečino (tj.: na dotik)  na sednični grči medenice, ter konstantno bolečino v spodnjem delu glutealne regije, ki se prenaša vzdolž posteriornega dela stegna do poplitealne kotanje na zadnji strani kolenskega sklepa. Prenesena bolečina se tako lahko pri nekaterih glede na mesto poškodbe izrazi tudi kot bolečina v zadnjem delu kolena.

Glede na obseg poškodbe lahko klinično diagnosticiramo poškodbo zadnje lože v 3.stopnje, katere so predstavljene v članku “Športne Poškodbe – Konstantna Težava Naših Športnikov”. Nategnjena mišica ali natrgana mišica imata drugačen mehanizem obravnave, predvsem z vidika postopnega obremenjevanja in natezanja vlaken mišice, pri čemur moramo zagotoviti tkivu dovolj časa za obnovo poškodovanega dela vlaken. V primeru natrgane mišice se je v akutni fazi potrebno raztezanju izogibati, ter jo obremeniti le izometrično.

Akutna poškodba zadnje lože se najpogosteje pojavi:

• pri športih, ki vključujejo sprinte, brcanje zaustavljanje ali druge oblike hitrih gibov (npr.: nogomet, atletika, ragbi)
• pri športih, ki vključujejo ekstremne obsege giba in razteg mišice v podaljšanemu položaju (npr.: ples)
• pogosteje v terenskih športih (npr.: nogomet, rugby, hokej na travi) kot v športnih na igrišču (npr.: košarka, odbojka)
• pogosteje v tekmovanju kot času treninga, ter
• pogosteje v predsezonskem času kot v času sezone in prehodnem obdobju
• večina akutnih poškodb je ne-kontaktnega izvora.

Dejavniki Tveganja Za Poškodbo Zadnje Lože

Dosedanje raziskave so odkrile več dejavnikov tveganja, katere lahko razdelimo na spreminjajoče in ne-spreminjajoče dejavnike.

SPREMINJAJOČI DEJAVNIKI

• Šibkost zadnje lože
• Utrujenost
• Neravnovesje med ekscentrično močjo zadnje lože in koncentrično močjo kvadricepsa
• Zmanjšana gibljivost kvadriceps mišice
• Zmanjšana gibljivost upogibalk kolka
• Pomanjkanje moči in koordinacije medenične muskulature

NE-SPREMINJAJOČI DEJAVNIKI

• Starost
• Predhodna poškodba mišice

Predvideva se, da bi odpravljanje vseh omenjenih dejavnikov tveganja s pomočjo ustreznega programa rehabilitacije lahko zmanjšalo tveganje za pojav ponovne poškodbe. Nasprotno, indeks višine, teže in telesne mase ne vplivajo na večjo pogostost poškodbe lože(de Visser et al. 2012).

Dejavniki Tveganja Za Ponovno Poškodbo

Dolgotrajno povečano dovzetnost za ponovitev poškodbe potrjuje dejstvo, da se približno ena tretjina akutnih poškodb zadnje lože ponovi v prvih dveh tednih po vrnitvi v trenažni proces. Predvideva se, da k temu najbolj pripomore neustrezna rehabilitacija in predčasna vrnitev športnika v trenažni proces in tekmovanja, ter neupoštevanje kriterijev za vrnitev. K visoki stopnji ponavljajočih poškodb naj bi pripomogli tudi šibkost poškodovane mišice, zmanjšana razteznost mišično-tetivne enote zaradi ostankov brazgotin ter prilagodljive spremembe v biomehaniki in motoričnih vzorcih športnih gibov po prvotni poškodbi.

Rehabilitacija Poškodbe Zadnje Lože

Primarni cilj rehabilitacije akutne poškodbe zadnje lože je omogočiti  športniku vrnitev v šport, ter na ravni zmogljivosti pred poškodbo z minimalnim tveganjem ponovne poškodbe. V ta namen mora učinkovit rehabilitacijski program obravnavati  vse dejavnike tveganja.

Med drugim je potrebno upoštevati tudi psiho-socialne dejavnike, kot sta strah in bojazen pred ponovno poškodbo, saj je ob vrnitvi v šport bila opažena povečana negotovost znotraj športnika pri izvajanju balističnega testa gibljivosti zadnje lože, kljub dosegu kriterijev kliničnih testov moči in gibljivosti za vrnitev v trenažni proces. Konkretno, Askling in sodelavci (2010) so pokazali, da je pri izvajanju balističnega testa gibljivosti zadnje lože, kar 95% športnikov občutilo stanje negotovosti.

Predlagane smernice rehabilitacije akutne poškodbe zadnje lože  temeljijo na trenutno razpoložljivih dokazih, vključno s progresivnih programov gibljivosti in stabilizacije trupa ter progresivnimi rehabilitacijskimi programi teka in ekscentričnega vadbe. Okvirno so razdeljene v 3 faze, s točno določenimi cilji in merili za napredovanje v naslednjo fazo in vrnitev v šport.

1. FAZA Rehabilitacije

V spodnjih alinejah so predstavljeni OKVIRNI CILJI FAZE:

• zmanjševanje bolečine in edemov (PRICE-protokol)
• obnavljanje normalnega živčno-mišičnega nadzora pri počasnejših hitrostih
• preprečevanju čezmernega nastanka brazgotin, hkrati pa ščititi preostala zdrava vlakna pred prekomernim raztezanjem

O fizioterapevtskih prijemih v času zgodnje rehabilitacije poškodbe si lahko preberete tukaj.

Športnik lahko z izvajanjem submaksimalnih izometričnih kontrakcij brez prisotnosti bolečine prične že 48 ur po poškodbi, z namenom zagotoviti natrganini med pretrganimi vlakni doseči zadostno moč, ter se dolgoročno izogniti dolgotrajnejši obsežni ločitvi vlaken. Izometrične kontrakcije je priporočljivo izvajati pri 30, 60 in 90 stopinjah upogiba kolena v sedečem ali stoječem položaju.

?? Zakaj pa je zgodnje obremenjevanje tako pomembno ??

Zgodnje obremenjevanje je prav tako koristno za poravnavo vlaken in povečanje trdnosti stranskega oprijema vlaken, katera ščitijo poškodovana vlakna pred ločevanjem.

NAPREDOVALNI KRITERIJI: normalizirati hojo in pridobiti moč upogiba kolena pri več kot 50% moči nepoškodovane noge merjene z manualnim pritisko-metrom pri 90 stopinjah upogiba kolena (Kääriäinen et al. 2001). Ob izpolnitvi tega kriterija, lahko športnik nadaljuje v naslednjo fazo.

2. FAZA Rehabilitacije

Faza 2 omogoča povečano intenzivnost vadbe, športno specifična gibanja pri večjih hitrostih, večje amplitude giba ter začetek ekscentričnega treninga.

CILJI DRUGE FAZE so:

• postopno ponovno pridobivanje moči v celotnem obsegu giba
• izvajanje kontroliranih gibov spodnjega dela telesa s postopnim povečevanjem hitrosti
• priprava na športno specifične gibe

V kolikor je bolečina v tej fazi še vedno prisotna, se je potrebno izogibati raztezanju mišice v končnemu položaju.

NAPREDOVALNI KRITERIJI:

• športnik naj bi imel pri ročnem testiranju moči zadnje lože manj kot 20% razliko v primerjavi z zdravo nogo
• popolni obseg giba
• opravljen test moči, pri kateremu ne sme občutiti bolečine (v leži na trebuhu in pri kotu 90 stopinj izveden izometrični upogib v kolenu; maksimalna obremenitev).

Športnik bi moral biti na tej točki brez bolečin, ter pri zmerni hitrosti teči naprej in nazaj brez težav.

3. FAZA Rehabilitacije

Faza 3 napreduje k :

• hitrim športno specifičnim vajam
• ekscentričnim treningom moči v podaljšani dolžini mišice

Športno specifične vaje lahko vključujejo sprinte, vaje agilnosti (hitre spremembe smeri, hitro delo nog …) in pliometrijo. Ekscentrične vaje se izvajajo pri največjih obremenitvah in najdaljših dolžinah mišice. 

Ob zaključku faze bi morali športniki:

• imeti popolni obseg giba
• biti brez bolečin
• popolno moč poškodovane mišice v popolnem obsegu giba
• sposobni brez omejitev samozavestno izvajati vsa športno specifična gibanja

GLAVNI NAMEN 3.FAZE mora biti pridobitev fizične kondicije športnika pred poškodbo, ter ga uspešno vrniti nazaj v trenažni proces.

Zaključek 

Kineziologi, kot eni izmed specialistov rehabilitacije, moramo strmeti k uspešni vrnitvi športnika v trenažni proces tako, da je stopnja ponovitve poškodbe čim manjša. Za način kako to storiti, pa ne obstaja recepta ki bi deloval za vse, saj je potrebno upoštevati stopnjo poškodbe, fizično pripravljenost posameznika in njegov odziv na potek rehabilitacije.

Podrobneje o preventivnih vajah za preprečevanje poškodbe zadnje lože pri športnikih, si lahko preberete v meta-analizi slovenskih raziskovalcev.

Smernice nam samo omogočajo smer v kateri moramo delovati, nato pa na podlagi izkušenj in posameznika na drugi strani, sestavimo uspešno strukturiran program, in le tega tekom izvajanja prilagajamo. Potrebno je razumeti karakteristike poškodbe, morebitne kontraindikacije v različnih fazah rehabilitacije, ter osnove vadbe za moč in ostalih motoričnih sposobnosti, da lahko športnika vrnemo v njegovo fizično kondicijo pred poškodbo.

Zagotovo imajo izkušnje z rehabilitacijo določene poškodbe velik vpliv na samozavest kineziologa, sistematsko sestavo rehabilitacijskega programa, ter učinkovito iskanje rešitve ob pojavu morebitnih zapletov. Prav tako nam ob temu lahko pomaga konstantno prebiranje strokovne literature za obnavljanje znanja, pri čemur ne smemo pa pozabiti na lasten občutek do sočloveka, s pomočjo katerega izberemo primerne ukrepe in odločitve v dani situaciji.

Natančnejše opise in slike vaj, progresijo ekscentrične vadbe, ter Askling-ov protokol za oceno vrnitve športnika nazaj v trenažni proces si si boste lahko ogledali v prihajajočem članku. O rehabilitaciji drugih vrstah poškodb pa si lahko pobrskate med objavljenimi članki.

Med članki o drugih poškodbah pa si lahko pobrskate tukaj.

Pogosta Vprašanja

Deli s Prijatelji: