ACL – Poškodba in rehabilitacija sprednje križne vezi
– November 04 – 15 min
Poškodba sprednje križne vezi (ang.: anterior cruciate ligament; ACL) predstavlja najpogostejšo poškodbo kolenskega sklepa tako športnikov, kot rekreativcev. Ker ACL predstavlja enega izmed 4 ključnih ligamentov, ki zagotavljajo ustrezno stabilnost sklepa, jo po poškodbi tudi večinokrat operiramo in zašijemo s pomočjo grafta.
Vsebina:
ZGRADBA KOLENSKEGA SKLEPA
Kolenski sklep velja za največji in enega izmed najkompleksnejših sklepov v človeškem telesu. Sestavljajo ga 3 kosti, pri čemur stegnenica (femur) in golenica (tibija) sestavljata en sklep, medtem ko stegnenica in pogačica (patella) tvorita drugi sklep. Dodatno ga sestavljajo različne kolenske vezi, katerih vloga je statična stabilizacija kolenskega sklepa. Obkrožajo ga tudi različne mišične skupine in njihove tetive, katere predstavljajo dinamične stabilizatorje sklepa. Kljub temu pa koleno ostaja relativno nestabilen sklep, kar vsaj delno pojasnjuje visoko razširjenost poškodb kolenskega sklepa, predvsem poškodba sprednje križne vezi.
Kolenske vezi, predvsem sprednja križna vez (ACL) skupaj z zadnjo križno vezjo (PCL) sestavljata par križnih ligamentov, ki s svojo križno formacijo znotraj kolenskega sklepa omogočata njegovo stabilnost in dinamično gibanje.
Dodatno za stabilizacijo kolenskega sklepa skrbita tudi lateralni in medialni kolateralni ligament, medtem ko medialni in lateralni meniskus s podobno zgradbo kot hrustanec, omogočata učinkovit prenos sile znotraj sklepa, kompenzirata neujemanje med sklepno površino stegnenice in tibije, preprečujeta sinovialno ukleščenje med upogibom in iztegom kolena ter pomagata pri vlaženju sklepa. Zaradi manjše stabilnosti medialnega meniskusa preko ligamentov, je ruptura medialnega meniskusa pogostokrat sočasna poškodba ob poškodbi ACL.
ACL s svojo strukturo iz močnih fibroznih vlaken zagotavlja 85% stabilizacije pri anteriornemu (tj.: smer naprej) premiku in notranji rotaciji golenice.
Torej, ACL stabilizira koleno in preprečuje:
- pomik golenice naprej (t.j.: translacija), glede na stegnenico,
- zunanjo rotacijo golenice, glede na stegnenico,
- notranjo rotacijo golenice, glede na stegnenico in
- hiperekstenzijo (prekomerni izteg) kolenskega sklepa.
NAČIN POŠKODBE
ACL predstavlja najpogosteje poškodovan ligament izmed štirih kolenskih ligamentov, najpogostejša oblika poškodbe pa je popolno pretrganje ligamenta ali strokovno, ruptura ACL.
Kar 80% ruptur je ne-kontaktnega izvora, najpogostejši mehanizem poškodbe pa nenadna sprememba smeri (ang. »cutting« ali »pivoting«) med tekom ali ob doskoku, ko športnik začuti nenadno popustitev kolenskega sklepa.
Podrobneje, se poškodba ACL najpogosteje zgodi ob pristanku na skoraj popolnoma iztegnjeno nogo, ob sočasnemu valgusu kolenskega sklepa (položaj nog na »x«) in fleksiji kolena 10°. Takrat je sprednja križna vez najbolj raztegnjena, ter izpostavljena zelo velikim obremenitvam. Povečajo se samo še v primeru, v koliko je zraven prisotna še notranja rotacija stegnenice, kar privede do rupture sprednje križne vezi.
- valgusna sila (deluje na koleno z zunanje strani), ki deluje bodisi s kontaktom (udarec) ali pa še pogosteje brez kontakta, na deloma pokrčeno koleno z nogo v zunanji rotaciji,
- zaustavljanje z iztegnjenim kolenom z nogo v notranji rotaciji.
SIMPTOMI POŠKODBE
Poškodovanec ob pojavu poškodbe pogostokrat začuti/zasliši:
- »Pok« oz. zvok v kolenskemu sklepu
- Nestabilnost sklepa, pri čemur poškodovanci poročajo da imajo v kolenskem sklepu občutek popuščanja. Običajno se občutek nestabilnosti pojavi pri visoko-intenzivnih gibanjih kot so hitre spremembe smeri in pospeški, medtem ko nekateri posamezniki nestabilnost občutijo že pri enostavnih gibih kot je hoja.
- Oteklina: Ob poškodbi ACL je oteklina takojšen pojav in je posledica pretrganja žilic znotraj ligamenta kar povzroči izliv krvi v sklep.
- Bolečina: Sočasen pojav bolečine je odvisen od obsega poškodbe in zajema morebitno poškodbo sosednjih ligamentov ali drugih struktur (npr.: meniskusa, hrustanca) kolenskega sklepa.
Bolečina se prvih 6-10 dni stopnjuje, nato se prične postopoma zmanjševati. Varovalni mišični spazem (t.j.: zakrčenost mišičnih struktur okrog kolenskega sklepa) pa ostaja prisotno vse dokler je koleno »ligamentarno« nestabilno.
ZAKAJ SE ODLOČITI ZA REKONSTRUKCIJO ACL?
Raztrgana vez se sama normalno ne more zaceliti. Tako se je potrebno zavedati, da v kolikor koleno z operacijo ni ustrezno rehabilitirano ter mišice niso okrepljene, ostane koleno nestabilno. Na odločitev o rekonstrukciji ACL vpliva veliko dejavnikov: starost posameznika, bolečina, stopnja poškodbe, nestabilnost kolena, cilji posameznika, nivo tekmovalnosti posameznika…ipd.
Večina športnikov, ki utrpijo poškodbo ACL pri ukvarjanju z različnimi visoko intenzivnimi športi, se bo vedno odločilo za rekonstrukcijo vezi, saj jim le ta omogoči varno vrnitev na tekmovalno raven igranja pred poškodbo.
Čeprav je rekonstrukcija ACL najpogostejše zdravljenje po poškodbi, lahko poškodbo uspešno rehabilitiramo tudi s konservativnim načinom zdravljenja. Velikokrat je že bilo dokazano, da pacienti, ki prilagodijo nivo fizične aktivnosti sebi lahko učinkovito in uspešno rehabilitirajo svojo poškodbo tudi skozi konzervativno zdravljenje s pomočjo ustrezno sestavljenega rehabilitacijskega programa pod strokovnim vodstvom.
Odločitev, ali potrebujete operacijo vezi ali ne, je predvsem odvisna od nivoja fizične aktivnosti, na katero se želite vrniti po zdravljenju.
REHABILITACIJA PO REKONSTRUKCIJI ACL
Glede na vrsto grafta, menisektomijo ali šivanje meniskusa, poškodbo hrustanca (lokacija, velikost in stopnja), poškodbo sosednjih vezi in morebitnih zapletov med operacijo, so kasneje opredeljena funkcionalna merila in smernice rehabilitacijskega protokola.
V zadnjih dveh desetletjih je bilo vloženega veliko truda v sestavo učinkovitega, lahko bi rekli tudi »optimalnega« rehabilitacijskega protokola in novi metodi vadbe (npr.: Blood flow restriction training).
Torej kaj lahko storimo za najoptimalnejšo povrnitev v fizično kondicijo po poškodbi?
Ko si nekdo poškoduje ACL, ter se po posvetu z zdravnikom odloči za rekonstrukcijo vezi, se je najbolje že pred samo operacijo čim hitreje lotiti s fazo prehabilitacije.
PREhabilitacija
Pomembno je, da koleno pričnemo krepiti že pred samo operacijo, saj je bilo ugotovljeno, da učinkovita kombinacija prehabilitacije in post-operativne rehabilitacije vpliva na boljše subjektivno oceno funkcionalnosti kolena 2 leti po operaciji, v primerjavi s samo post-operativno rehabilitacijo (Grindem idr., 2015). Primanjkljaj moči kvadricepsa 20% ali več pred operacijo, napoveduje znaten primanjkljaj moči do 2 let po rekonstrukciji ACL. Poleg tega so Valk in sodelavci (2013) ugotovili, da v kolikor gredo ljudje na operacijo še z nekoliko oteklim kolenom, so po operaciji bolj nagnjeni k zmanjšanemu obsegu giba v kolenu.
Poleg tega, je zaradi razbremenitve noge po operaciji značilen pojav atrofije (t.j.: zmanjšanje mišične mase in posledično moči), zato je še kako pomembno narediti zalogo moči. Atrofija mišic je najbolj prisotna in vidna pri štiri-glavi stegenski mišici kvadriceps, predvsem njeni medialni glavi (vastus medialis).
PREHABILITACIJA omogoči dvig kolenske funkcije na višjo raven že pred samo operacijo, ter jo ohrani na višji ravni tudi po sami operaciji. Za to je potreben ustrezno strukturiran rehabilitacijski program.
Cilji prehabilitacije so zmanjšati bolečino in oteklino, obnoviti celoten obseg gibanja v kolenu (ROM), okrepiti stegenske mišice ter povrniti normalen vzorec hoje. Imobilizacija kolena se izvaja dokler se ponovno ne pridobi kontrole in dobrega mišičnega nadzora nad kolenom. Poleg vsega naštetega, pa je izredno pomembna tudi duševna priprava pacienta na samo operacijo in njegova pričakovanja glede rehabilitacije.
POZOR: Vse vaje je NUJNO potrebno izvajati pod nadzorom kineziologa ali fizioterapevta, ki na podlagi trenutnega stanja in fizične pripravljenosti posameznika oceni in določi ustrezne vaje.
FAZA 1 (0 – 2 tedna po operaciji)
Tik po odpustu iz bolnišnice in vrnitvi v domačo oskrbo, je pomembno, da je operirana noga razbremenjena, dvignjena in podprta pod kolenom. Prvih nekaj dni po operaciji je prav tako priporočljiva uporaba ledu, za zmanjšanje občutka bolečine. Led je priporočljivo uporabljati dva do trikrat na dan po 20 minut. Glede na predpisana navodila pacient jemlje tudi injekcije proti strjevanju krvi in protibolečinske tablete po potrebi.
Takoj po operaciji je v izogib preobremenitvi operirane noge priporočljivo uporabljati bergle, ki jih lahko po enem tednu počasi opuščamo in začnemo s pridobivanjem normalnega vzorca hoje.
Do konca prvih dveh tednov, so glavni cilji faze s pomočjo fizioterapevtske in kineziološke obravnave:
- zmanjšanje otekline in bolečine
- manipulacija pogačice (katera se izvaja še naslednjih osem tednov)
- popolna ekstenzija (t.j.: iztegnitev) in upogib kolena do 70 stopinj
Operiranec lahko že 4 dni po operaciji pod nadzorom fizioterapevta ali kineziologa, prične z izvajanjem blagih izometričnih kontrakcij kvadricepsa do popolnega iztega kolena, ter mišic zadnje lože v omejenemu obsegu giba (0-30-stopinj). Vse vaje se izvajajo s submaksimalno kontrakcijo, kontrolirano v sedečemu položaju za kvadriceps ali ležečemu položaju na trebuhu za zadnjo ložo, ter brez prisotnosti bolečine. Namen vaj za koleno po operaciji je v prvi vrsti predvsem zmanjšanje atrofije mišic okrog kolenskega sklepa, ter postopoma povrniti nivo moči na stopnjo zdrave noge.
Brez ustreznega znanja ali strokovnega nadzora, rehabilitacije NE izvajate sami!
FAZA 2 (3 – 4 tedna po operaciji)
Pacient bi že moral hoditi brez bergel ali kakršne koli opornice in popolnoma obremenjevati operirano nogo.
Na terapijah je potrebno del procesa nameniti tudi šoli hoje, saj je nujno pridobiti pravilen vzorec hoje v izogib vzorcu šepanja.
- Ko se pridobi učinkovito aktivacijo mišice kvadriceps, je izometrične vaje potrebno zamenjati in otežiti s koncentričnimi in ekscentričnimi vajami, pod pogojem, da koleno ne reagira z izlivom ali povečanjem bolečine.
- Vaje v zaprti kinetični verigi (: closed kinetic chain-CKC) lahko izvajamo od 2. tedna po operaciji v omejenemu obsegu giba (0-60° ) s postopnim višanjem bremena, glede na fizično pripravljenost in odziv operiranca na vadbo.
- Smiselno je dodati tudi osnove oblike propriocepcije in ravnotežja na ravnotežni deski ali blazini.
Od 4. tedna naprej se lahko vaje izvajajo tudi v odprti kinetični verigi (npr.: izteg kolena) v omejenem obsegu giba (90° do 45°) BREZ dodatnih bremen (prib.: 1-2kg).
CILJI FAZE 2:
- Popolna gibljivost kolena (enaka ne-operiranemu kolenu)
- Normalen vzorec hoje
- Minimalno otekanje kolena
ZANIMIVOST_1: Kako progresivno stopnjevati izvajanje vaj v odprti kinetični verigi na varen način?
Tabela je prikazuje progresijo vaj odprte kinetične verige za Semi-T graft, saj je v praksi najpogosteje uporabljen. Pri BTB graftu lahko pričnemo s postopnim dodajanjem bremena že v 4. tednu (povzeto po raziskavi van Melick idr., 2016). Podrobneje si oprogresiji vaj odprte kinetične verige, lahko preberete v članku.
FAZA 3 (5 – 8 tednov po operaciji)
Zavedati se moramo, da je med 6. in 8. tednom po operaciji rekonstruiran ligament najbolj občutljiv, saj je to čas njegovega zaraščanja. Izogibati se moramo hitrim in sunkovitim gibom, kot so tek, skoki, spremembe smeri in globoki počepi (ostajamo pri počepih od 0° do 60°).
KAJ JE POTREBNO VEDETI:
- Intenzivnost vaj je potrebno prilagajati počutju in fizični pripravljenosti posameznika, od enostavnejših vaj (npr.: počep ob steni z žogo, sonožni izteg bokov) do kompleksnejših oblik gibanj (npr. enonožni počep, izpadni korak, enonožni izteg bokov).
- Napredek vadbe je odvisen od pojavljanja bolečine, otekline med in po vadbi ter stabilnosti kolena.
- Počasi se lahko začne tudi z enostavnejšimi vajami agilnosti, vaje propriocepcije in ravnotežja pa se postopoma otežuje.
*PRIPOROČILO: Vadbi moči je priporočljivo dodati nevro-mišični trening, s poudarkom na kvaliteti izvedbe vseh vaj in oblik gibanj, z namenom kasnejšega preprečevanja ponovnih poškodb.
GLAVNA CILJA FAZE 3:
- Mirno koleno brez otekline, bolečine ali toplega občutka
- Stoja na eni nogi brez težav vsaj 30 sekund
ZANIMIVOST_2: Zakaj je še vedno potrebno ohranjati omejen obseg giba v vajah zaprte kinetične verige?
Pri kotih več kot 90° se s pomikom stegnenice naprej pričnejo raztegovati narastišča mišic zadnje lože na tibiji in fibuli. Bolj pomembno pa je, da se ob tem gibu prične nategovati tudi ACL, katerega naloga je preprečiti prekomerno anteriorno translacijo (t.j.: premik naprej) tibije glede na stegnenico.
Obe informaciji nam torej pomagata razumeti, da je, zaradi (običajno) odvzete tetive gracilisa in semitendinosusa za snovanje grafta med operacijo, v tej fazi zadnja loža še prešibka, da bi zagotovila ustrezno stabilizacijo tibije glede na stegnenico in se tako preveč sile prenese na šivani ligament. In ker na novo šivani ligament potrebuje skoraj 10 tednov, da se dodobra zaceli s kostjo, je potrebno biti v teh fazah z bremeni, vrstami vaj in obsegom giba zelo previden! Tudi zato so v tej fazi odsvetovane ekscentrične oblike vaj za zadnjo ložo.
FAZA 4 (9 – 12 tednov po operaciji)
Pri izvajanju vaj smo še vedno pozorni na pravilno izvedbo zaradi občutljivosti šivanega ligamenta.
GLAVNI NAMENI FAZE 4:
- Intenzivno pridobivati na mišični masi
- Postopno uvajati oblike ekscentrične oblike vaj za zadnjo ložo, ter enostavne oblike skokov/doskokov/sprememb smeri
Kriterijema, ki jima je v tej fazi treba nameniti več pozornosti, sta predvsem skoraj enak obseg stegenskih mišic med zdravo in operirano nogo, ter odsotnost edema po aktivnosti.
FAZA 5 (12 – 16 tednov po operaciji)
V tej fazi lahko že preidemo na funkcionalno bolj kompleksne oblike gibanj kot so tek, poskoki in spremembe smeri.
Glavni namen je pridobiti ustrezno fizično kondicijo, da se lahko športnik varno vrne v trenažni proces, rekreativec pa se brez strahu prične ukvarjati z njemu ljubimi športnimi aktivnostmi.
Za spodbujanje aktivnega nadzora z aferentno in eferentno obdelavo informacij (razlaga v slovarčku zgoraj) med spremembami smeri in različnimi oblikami gibanj, je potrebno postati malo izviren, ter vaje otežiti na ustrezen način za dosego željenega namena in cilja!
- Vaje lahko OTEŽIMO s: spremembo vnosa vidnih informacij (t.j.: zaprte/odprte oči, pogled levo/desno…), stabilnostjo podporne površine (npr. trampolin, blazina), hitrostjo izvedbe vaj, zahtevnostjo naloge, različnimi bremeni, zunanjim uporom, eno- ali dvonožno izvedbo in podobno.
Ko smo v fazi aktivnega treniranja agilnosti, hitre moči in eksplozivnosti, je nujno, da ima vsaka vaja svoj namen in cilj, saj smo le tako lahko najbolj učinkoviti pri razvoju določene gibalne sposobnosti ali spretnosti. To igra pomembno vlogo zlasti pri vrnitvi športnika v trenažni in tekmovalni proces, kjer moramo izvajati vaje na način, da simulirajo gibanje podobno tistemu v športni panogi.
FAZA 6 (16 – 24 tedenov po operaciji)
V temu obdobju je graft dokončno zaceljen in prekrvavljen. Glavni namen je povečati mišično moč in gibljivost kolenskega sklepa, da zagotovimo ustrezno funkcijo med vsakdanjimi in športnimi aktivnostmi.
Operiranec bi moral biti sposoben teči brez kakršne koli bolečine v kolenu.
GLAVNI NAMEN FAZE 6:
- čim bolj izboljšati mišično moč in vzdržljivost stegenskih mišic operiranega kolena
- optimizirati živčno-mišično kontrolo s pomočjo pliometričnih vaj in dodajanjem športno specifičnih vaj.
Različne oblike pospeškov, zaustavljanj, hitrih sprememb smeri in manevrov obračanja so strateškega pomena, saj izboljšajo kinetične reflekse (razlaga v slovarčku zgoraj) in izboljšajo »pripravljenost« kolena na nepredvidljive pogoje med treningi in tekmami, ter preprečijo ponovne poškodbe.
Razlike v simetriji izokinetičnega testa naj bi bile ≥15% med zdravo in operirano nogo.
FAZA 7 (Vrnitev v šport)
»Return to play« oziroma kratica RTP predstavlja končni in glavni cilj rehabilitacijskega programa po rekonstrukciji ACL. RTP je definiran kot sposobnost vrnitve športnika na raven fizične pripravljenosti pred poškodbo, ter zmožnost udejstvovanja na treningih in tekmah brez kakršnih koli zdravstvenih zapletov!
V tej fazi se izvedejo testi funkcionalne ocene kolenskega sklepa, med katere uvrščamo: Izokinetično dinamometrijo, Sonožne skoke na tenziometrijski plošči, enonožne variacije skokov (ang.: Single/Tripple/Cross HOP tests), test statičnega ravnotežja (Y-balance test) in test funkcionalnosti giba (ang.: Functional movement test-FMS), na podlagi katerih se odločimo ali je športnik pripravljen na vrnitev v športne pogoje.
Katerim pogojem mora športnik zadostiti za vrnitev v šport?
- Simetrija moči iztegovalk in upogibalk kolena na izokinetičnemu testu MORA biti ≥ 90%
- Razlika v dolžini enonožnih HOP testov mora biti ≤ 10%
- Odsotnost strahu pri izvajanju športno-specifičnih gibov
Čeprav je RTP definiran in povezan večinoma s kvantitativnimi merili, je pozornost pomembno nameniti tudi kvalitativnim merilom, kot so dinamični valgus kolena, gibljivost kolčnega in skočnega sklepa ter stabilizacija trupa. Kakovost gibov dejansko lahko vpliva na stopnjo ponovne poškodbe ACL. Na primer, prisoten dinamičen valgus kolena pri doskoku, poveča silo na ACL in večje tveganje za ponovno poškodbo ACL.
Pomembno je, da pri oceni športnika pred vrnitvijo na igrišče upoštevamo kvantitativna in kvalitativna merila.
POMEN IN VPLIV PSIHOLOŠKIH FAKTORJEV
Poleg fizičnega okrevanja vpliva na vrnitev v šport po rekonstrukciji ACL tudi psihološki odziv, predvsem strah pred ponovnimi poškodbami. Visoka samozavest in učinkovitost, ter visok notranji lokus nadzora čustev, kamor spada tudi nizka stopnja strahu, so povezani z večjo možnostjo vrnitve športnika v igro.
Psihološkim faktorjem je potrebno posvetiti veliko pozornost, saj vplivajo na bolj učinkovito in uspešno vsesplošno pripravljenost športnika za vrnitev na igrišče.
PONOVNO PRETRGANJE ACL (ang.: ACL Re-Rupture)
KAJ O TEMU PRAVIJO ŠTUDIJE?
- Nedavne raziskave kažejo, da se 35% športnikov po rekonstrukciji ACL v dveh letih ne vrne na tekmovalno raven pred poškodbo (Ardern idr., 2012, 2014; Shah idr., 2010)
- Polovica od teh poroča da je poškodba glavni razlog za nižjo raven aktivnosti (Ardern idr., 2014)
- Nedavna meta-analiza Wiggins in sodelavcev . Stopnja sekundarne poškodbe ACL za športnike, ki se vrnejo v šport je bila 20%, pri čemur naj bi imeli športniki mlajši od 25 let, ki se vrnejo v šport, večjo možnost ponovne re-rupture (prib.: 23%).
- Pomembno je tudi omeniti, da je tveganje za kontralateralno (t.j.: zdravo) ACL rupturo (> 10%) večje kot tveganje za poškodbo rekonstruiranega grafta (približno 5%) do 10 let po rekonstrukciji ACLR (Wright idr., 2011),
- Čeprav nekatere študije (Ahldén idr., 2012; Barber-Westin & Noyes, 2011; Paterno, 2015; Wright idr., 2007) poročajo podoben odstotek poškodbe rekonstruirane vezi (3–22%) ali kontralateralne (3–24%) ACL v prvih 5 letih po rekonstrukciji ACL.
Kot vidimo, se številke med študijami razlikujejo, čeprav vse nakazujejo na visok odstotek ponovne poškodbe ligamenta. Zato je še kako pomembno, da predvsem športnike ustrezno pripravimo pred samo vrnitvijo na igrišče ne glede na pritisk trenerjev, ki si želijo igralca čim hitreje ponovno spet na igrišču.
Pomembno je, da športnika vrnemo kadar je pripravljen in nič prej! Re-ruptura iste ali zdrave ACL je med športniki še vedno zelo visoka!
ZAKLJUČEK
Dejstvo je, da imajo pacienti po rekonstrukciji ACL, ki sledijo progresivnemu pred-operativnemu (prehabilitacija) in post-operativnemu rehabilitacijskemu programu pod strokovnim vodstvom, boljše 2-letne post-operativne objektivne in subjektivne rezultate operiranega kolenskega sklepa.
Izvajanje strateško sestavljenega rehabilitacijskega programa z jasnimi cilji operirancu omogoči ponovno vzpostaviti učinkovito in funkcionalno delovanje kolenskega sklepa, ter ukvarjanje z njemu ljubimi športnimi aktivnostmi, brez dodatnih zdravstvenih zapletov s kolenskim sklepom.
Rehabilitacijski program je najučinkoviteje izveden pod strokovnim vodstvom, saj imajo za to usposobljeni ljudje (fizioterapevti ali kineziologi) nabor znanja, ki jim omogoča prilagajanje procesa pacientovi fizični aktivnosti in odzivu na terapijo in vadbeni proces.
V kolikor vas zanimajo dodatne informacije glede snovanja rehabilitacijskega procesa za ljudi po rekonstrukciji ACL, ali imate kakršno koli specifično vprašanje, me lahko kontaktirate preko obrazca. Z veseljem vam bom odgovorila na vaša vprašanja.
Še več o različnih poškodbah lahko najdete na naslovni strani.
Pogosta Vprašanja
Kateri je najpogostejši mehanizem poškodbe ACL?
Najpogostejši mehanizem poškodbe je prisoten pri nenadni spremembi smeri, kjer pride do translacije stegnenice naprej (glede na tibijo) ob rahlo pokrčenemu kolenu, ter dodatno še notranje rotacije stegnenice ob nepremični tibji.
Blog "Moje Gibanje" je zasnovan kot prostor spoznanja in srečevanja, s pestrim naborom zanimivih prispevkov na temo gibanja, treninga, zdravja, bivanja.
Deli s Prijatelji:
"Rehabilitacija po operaciji kolena s Tejo Ličen je bila na vrhunski ravni. Občutek v kolenu in tudi splošna pripravljenost je bila veliko boljša kot pred samo poškodbo."
"V rehabilitaciji sem neizmerno užival, saj je bil napredek viden. Poleg tega, pa je Teja bila na treningih izjemno energetsko pozitivno naravnana, kar je celoten proces rehabilitacije naredilo toliko lažji."
"Brez strokovne pomoči Teje se mi ne bi uspelo se vrnit na svetovno sceno juda po težji poškodbi kolena. Hvala Teja!"
