Športne poškodbe – Kako jih razvrščamo?
Teja Ličen – Posodobljeno: 17. juniji 2024 – Čas branja: 10 min
Športne poškodbe imajo zelo širok pomen. Na splošno so opredeljene kot vrste poškodb mišično-skeletnega sistema, ki se pripetijo v času ukvarjanja s športom. Poškodbe lahko ovirajo trenažno-tekmovalni proces, ga začasno prekinejo, v ekstremnih primerih pa tudi za stalno onemogočijo.
Zgradba mišice
Mišična vlakna so organizirana v primarne in sekundarne mišične snope (fascikle). Primarni fascikel predstavlja snop mišičnih vlaken zgrajenih iz mišičnih celic, sekundarni fascikel pa skupek snopov mišičnih vlaken, kateri skupaj tvorijo mišico.
Poškodba posameznega mišičnega vlakna ostaja brez kliničnih posebnosti, saj predstavlja mikroskopsko majhno strukturo, s povprečnim premerom 60 mikrometrov.
Kako pa razlikovati med majhnimi in obsežnejšimi natrganinami?
Resnost poškodbe ocenimo na podlagi velikosti poškodovanega tkiva in sosednjih struktur. Klinične izkušnje kažejo, da se majhne natrganine zacelijo v celoti, pri obsežnejših pa se tvori fibrozno (zabrazgotinjeno) tkivo, katero je potrebno z ustrezno terapijo oskrbeti in zmanjšati, da ne omejuje našega gibanja.
Model športne poškodbe
Za uspešno preprečevanje poškodb je kritičnega pomena razumevanje kako človeško telo (t.j.: delovanje mišic) deluje, mehanizma ter dejavnikov tveganja specifične poškodbe.
Razumevanje tih dveh faktorjev nam mora podati informacije o tem, zakaj je nek športnik bil bolj izpostavljen poškodbi kot ostali športniki (dejavniki tveganja) in kakšn e so bile okoliščine v času pojava poškodbe (mehanizem poškodovanja).
Vsekakor je vsaka športna poškodba pogojena z več dejavniki. Meeuwisse in sodelavci (2007) so predstavili model športne poškodbe, ki upošteva veliko število dejavnikov:
Dejavniki tveganja za pojav poškodbe
Čeprav se nam zdi, da je poškodba nastala nenadoma in naenkrat, obstaja pred in skupaj z samim trenutkom nastanka poškodbe cel niz dejavnikov, ki so si med seboj povezani. Dejavnike za pojav poškodbe delimo na zunanje in notranje dejavnike. Zavedati se moramo, da poznavanje dejavnikov predstavlja večjo možnost preprečevanja športnih poškodb.
NOTRANJI DEJAVNIKI
- Utrujenost,
- Pretreniranost
- Funkcionalno stanje športnika (slaba telesna pripravljenost, mišična nesorazmerja…)
- Prisotnost ali posledice prebolele bolezni
- Prisotnost ali posledice predhodne poškodbe
- Psihično stanje športnika (trema, strah, doping…)
- Neustrezna regeneracija (spanje, alkohol,…)
ZUNANJI DEJAVNIKI
- Druga oseba (nasprotnik, gledalec, soigralec)
- Vremenski pogoji
- Oprema
- Teren
- Pomanjkanje varnosti
Pojavnost poškodb v športu
Ali ste vedeli, da mišične poškodbe predstavljajo kar 31% vseh poškodb v profesionalnemu nogometu? Zaradi mišičnih poškodb na sezono na tekmi in treningu manjka kar 37% igralcev. Na primer: zaradi poškodbe hamstringov je v klubu na sezono povprečen čas odsotnosti z igrišč približno 90 dni.
Njihova prevalenca pa je visoka tudi v drugih športih. Visoka incidenca (tj.: pojavnost) mišičnih poškodb je predvsem v predelu stegenskih mišic, katere predstavljajo najpogostejšo diagnozo mišične poškodbe v atletiki (16%) , ter v moštvenih športih, kot so ragbi (10,4%), košarka (17,7%) in ameriški nogomet (46%/22% – treningi/tekme).
V ameriškemu ter evropskemu nogometu 92% mišičnih poškodbe prizadenejo štiri glavne mišične skupine spodnjih okončin; zadnja loža (ang.: hamstrings) 37%, adduktorji 23%, kvadriceps 19% in mečne mišice 13%.
Iz tega lahko povzamemo, da so najpogosteje poškodovane mišice zadnje lože (natrgana stegenska mišica), bolj natančno Biceps Femoris (lat.).
Pri 96% vseh mišičnih poškodb v ameriškemu ter evropskemu nogometu se zgodi v nekontaktnih situacijah, medtem ko se kontura (tj.: obtolčenina) pogosteje pojavi v kontaktnih športih, kot so ragbi, ameriški nogomet ali hokej na ledu.
Torej, naš športnik se poškoduje. Kaj pa sedaj? Prvi korak zdravljenja je postavitev natančne diagnoze, ki je ključna za zanesljivo prognozo. Mišične poškodbe športnikov predstavljajo raznovrstno skupino mišičnih motenj, ki jih je tradicionalno težko določiti in razvrstiti.
Katere mišice so nagnjene h poškodbam?
Pogosto poškodovane mišice so:
- Dvosklepne (biartikularne mišice) – na primer zadnje stegenske mišice.
- Prekomerno ekscentrično obremenjene mišice
- Mišice s kompleksno zgradbo mišičnih vlaken (npr.: mišica adductor longus),
- Mišice z velikim delež mišičnih vlaken tipa II (hitromišična vlakna)
Delitev poškodb
Trenutno velja delitev, da športne poškodbe delimo:
Glede na VRSTO POŠKODBE
Glede na vrsto športne poškodbe, le te običajno razdelimo v naslednje skupine:
- Odprte poškodbe (rane)
- Udarnine
- Zvin (npr.: zvin gležnja)
- Poškodbe mišic (npr.: natrgana mišica)
- Poškodbe tetiv (npr.: ruptura Ahilove tetive)
- Poškodbe vezi
- Izpahi (npr.: izpah rame)
- Prelomi kosti (npr.: zlom reber)
Glede na MEHANIZEM POŠKODBE
Glede na mehanizem nastanka poškodbe in hitrosti pojava simptomov, pa poškodbe delimo na:
- Akutne športne poškodbe se nanaša na bolečino, ki nastane takoj po nesreči ali delovanju zunanje sile (tj.: udarec, kontakt), ter povzroči takšne anatomske spremembe pri športniku, da je nadaljnje ukvarjanje s športno aktivnostjo močno ovirano ali povsem onemogočeno. Akutne poškodbe mišic so najpogostejši vzrok odsotnosti športnikov iz trenažnega procesa. Ocenjeno je bilo, da 30 – 50% vseh športnih poškodb, nastane zaradi poškodb mehkih tkiv in mišic (npr.: mišic/tetiv/ligamentov).
- Kronične športne poškodbe imenujemo tudi okvare ali preobremenitveni sindromi. Tovrstne poškodbe so posledice večkratnega delovanja manjših sil na določen predel telesa, v daljšem časovnem intervalu, kar posledično pripelje do anatomskih sprememb, ki onemogočijo izvajanje športne aktivnosti. Izredno pomembno je podariti, da ko imamo opravka z otrokom trpi za kronično obliko športne poškodbe, je potrebno otroku, predvsem pa njegovim staršem razložiti, da je sanacija tovrstnih poškodb dolgotrajen in zahteven proces, ki zahteva multidisciplinarno sodelovanje zdravnika, fizioterapevta, kineziologa, otroka in staršev.
Klasifikacija poškodb v športu
Med stroko se je klasifikacija mišičnih poškodb nekoliko spreminjala, zato si poglejmo samo dva najpomembnejša načina klasifikacije:
1. Zgodovinski razvoj klasifikacije športnih poškodb
Prvi sistem klasifikacije športnih poškodb se je pojavil leta 1961, kateri je temeljil predvsem na kliničnih znakih poškodbe. Kasneje, je je Ryan leta 1969 zasnoval sistem za poškodbo mišice kvadriceps, kateri se je kasneje prenesel še na preostale mišice. Prav tako obstajajo sistemi, katerih stopnja poškodbe temelji na izvidu magnetne resonance. Ker je bila največja pomanjkljivost omenjenih sistemov ravno premalo natančna kategorizacija poškodbe znotraj različnih stopenj le-te, sej je pojavila potreba po bolj natančnemu sistemu, s čimer mišične poškodbe z različnimi etiologijami, posledicami, načini zdravljenja, prognostično napovedjo nebi bile razvrščene pod isto skupino.
2. Trenutni sistem klasifikacije športnih poškodb
Od leta 2013 obstaja posodobljen celovit klasifikacijski sistem mišičnih poškodb. Poškodbe mišic deli na indirektne mišične poškodbe ter na direktne mišične poškodbe.
INDIREKTNE MIŠIČNE POŠKODBE
Strukturne mišične poškodbe pa na:
- Nateg mišice: pri čemur ne pride do anatomskih sprememb v mišici, ker ni presežena meja elastičnosti mišice. Lahko pa je prisotna poškodba malih žilic ali živcev. Nategnjena mišica navadno ne pušča nobenih trajnih posledic, ravno zato, ker ni prisotnih anatomskih sprememb v mišici.
- Delno natrganje (ruptura) mišice: (Partial muscle tear), katero se deli naprej na manjšo ali zmerno natrganino. Natrganje obsega določeno število poškodovanih mišičnih vlaken. Izraženost klinične slike je odvisna ravno od števila poškodovanih mišičnih vlaken.
- Popolno pretganje (ruptura) mišiče: (Complete muscle tear),kjer je mišično tkivo deformirano, kar se na površini kaže kot vdolbljenje, se pri poizkusu kontrakcije mišice poveča. Funkcija mišice je do te mere prizadeta, da uporaba mišice ni možna. Prisotna je krvavitev, ter krvnega strdka v poškodovanemu tkivu (tj.: hematom mišice). Natrganina se pojavi na različnih delih telesa, odvisno od narave športna (npr.: najpogosteje natrgana stegenska mišica, ali pa natrgana mišica v rami, oziroma natrgana mišica v mečih….)
- Avulzija mišično-tetivnega spoja (ang.: Tendinous avulsion), kjer mišico z delčkom kosti vred odtrga od njenega narastišča ali pripenjališča, zaradi prevelike mišične (neprožne) mase in hkratnemu prehitremu gibu v smeri raztezanja. Pri tovrstni poškodbi je potreben kirurški poseg. Najpogostejša mesta so proksimalni del mišice RF, proksimalni del hamstringov, proksimalni del mišice adductor longus in distalni del semitendinosusa.
DIREKTNE MIŠIČNE POŠKODBE
Med direktne mišične poškodbe uvrščamo mišične obtolčenine (kontuzije), ki so posledica delovanja zunanje sile (npr.: direktni udarec nasprotnega igralca). Stopnja poškodbe oz. nevarnost je odvisna od jakosti udarca (jakost mehanične sile), lokalizacije udarca, napetosti mišice v času udarca ter eventualne okvare živcev in žil. Zaradi udarca od zunaj je prizadeta predvsem površina mišice. Poškodba žil v podkožju ali v ovojnici (fascii) mišice je vzrok za običajno prisotno krvavitev, ki se pokaže v obliki hematoma.
Lokacija in obseg indirektnih poškodb
Delne rupture mišice predstavljajo najpogostejšo obliko indirektne mišične poškodbe, medtem ko so popolne rupture veliko bolj redke. Pogostejše so (sub) totalne pretrganine in avulzije. Poškodbe, ki vključujejo več kot 50% premera mišice, imajo podoben čas celjenja, kot denimo popolno pretrganje mišice.
V kolikor ste radovedne narave, si lahko najnovejšo klasifikacijo mišičnih poškodb v profesionalnem nogometu pogledate v članku Mueller-Wohlfahrt in sodelavcev (2013).
Zaključek
Vedeti moramo, da profesionalnemu športniku poškodba zagotovo predstavlja večji problem, saj ta porabi veliko časa in truda, da se po poškodbi spet vrne v kondicijsko stanje pred poškodbo, medtem ko se lahko rekreativni športnik na drugi strani kmalu vrne na svoje delovno mesto. Posledično se tudi čas in način zdravljenja profesionalnih in rekreativnih športnikov razlikujeta.
In kaj lahko storimo mi, kot ustrezno izobraženi kineziologi?
Varnost in preprečevanje športnih poškodb lahko dosežemo s pravilnim ravnanjem in ozaveščanjem športnikov o pomenu regeneracije, ter ustrezno sestavimo in prilagodimo vrste treningov. Tu ima poseben pomen preventivno delovanje, predvsem nenehno izobraževanje in spodbujanje varnosti, še posebno pri tistih, ki delajo z mladimi športniki. Mladi so pogosto izpostavljeni prevelikim obremenitvam in stresu, kar povečuje nastanek poškodb in tudi psiholoških obremenitev. Zavedati se moramo, da kljub zanesljivosti številk, moramo delati z glavo in občutkom za človeka.
O rehabilitaciji posameznih poškodb pa si lahko pobrskate med ostalimi članki.
Pogosta Vprašanja
Katere so najpogostejše športne poškodbe?
Kateri je najpogosteje poškodovani del telesa med športniki?
Katera je najpogosteje natrgana mišica v športu?
Blog "Moje Gibanje" je zasnovan kot prostor spoznanja in srečevanja, s pestrim naborom zanimivih prispevkov na temo gibanja, treninga, zdravja, bivanja.
Deli s Prijatelji:
"Rehabilitacija po operaciji kolena s Tejo je bila vrhunska. Naučil sem se vaj, ki so se izkazale za ključne, pri pripravi na vrnitev v šport. Kadarkoli sem potreboval pomoč, je bila Teja vedno na voljo – vaje, ki sem jih izvajal z njo, bom zagotovo uporabljal tudi v prihodnje."
"V rehabilitaciji sem neizmerno užival, saj je bil napredek viden. Poleg tega, pa je Teja bila na treningih izjemno energetsko pozitivno naravnana, kar je celoten proces rehabilitacije naredilo toliko lažji."
"Brez strokovne pomoči Teje se mi ne bi uspelo se vrnit na svetovno sceno juda po težji poškodbi kolena. Hvala Teja!"