Športne poškodbe – Kako jih razvrščamo?

Športne poškodbe imajo zelo širok pomen. Na splošno so opredeljene kot vrste poškodb mišično-skeletnega sistema, ki se pripetijo v času ukvarjanja s športom. Poškodbe lahko ovirajo trenažno-tekmovalni proces, ga začasno prekinejo, v ekstremnih primerih pa tudi za stalno onemogočijo.

Zgradba mišice

Mišična vlakna so organizirana v primarne in sekundarne mišične snope (fascikle). Primarni fascikel predstavlja snop mišičnih vlaken zgrajenih iz mišičnih celic, sekundarni fascikel pa skupek snopov mišičnih vlaken, kateri skupaj tvorijo mišico.

Poškodba posameznega mišičnega vlakna ostaja brez kliničnih posebnosti, saj predstavlja mikroskopsko majhno strukturo, s povprečnim premerom 60 mikrometrov.

Kako pa razlikovati med majhnimi in obsežnejšimi natrganinami?

Resnost poškodbe ocenimo na podlagi velikosti poškodovanega tkiva in sosednjih struktur. Klinične izkušnje kažejo, da se majhne natrganine zacelijo v celoti, pri obsežnejših pa se tvori fibrozno (zabrazgotinjeno) tkivo, katero je potrebno z ustrezno terapijo oskrbeti in zmanjšati, da ne omejuje našega gibanja.

Model športne poškodbe

Za uspešno preprečevanje poškodb je kritičnega pomena razumevanje kako človeško telo (t.j.: delovanje mišic) deluje, mehanizma ter dejavnikov tveganja specifične poškodbe.

Vsekakor je vsaka športna poškodba pogojena z več dejavniki. Meeuwisse in sodelavci (2007) so predstavili model športne poškodbe, ki upošteva veliko število dejavnikov:

Dejavniki tveganja za pojav poškodbe

Čeprav se nam zdi, da je poškodba nastala nenadoma in naenkrat, obstaja pred in skupaj z samim trenutkom nastanka poškodbe cel niz dejavnikov, ki so si med seboj povezani. Dejavnike za pojav poškodbe delimo na zunanje in notranje dejavnike. Zavedati se moramo, da poznavanje dejavnikov predstavlja večjo možnost preprečevanja športnih poškodb.

NOTRANJI DEJAVNIKI

• Utrujenost,
• Pretreniranost
• Funkcionalno stanje športnika (slaba telesna pripravljenost, mišična nesorazmerja…)
• Prisotnost ali posledice prebolele bolezni
• Prisotnost ali posledice predhodne poškodbe
• Psihično stanje športnika (trema, strah, doping…)
• Neustrezna regeneracija (spanje, alkohol,…)

ZUNANJI DEJAVNIKI

• Druga oseba (nasprotnik, gledalec, soigralec)
• Vremenski pogoji
• Oprema
• Teren
• Pomanjkanje varnosti

Pojavnost poškodb v športu

Ali ste vedeli, da mišične poškodbe predstavljajo kar 31% vseh poškodb v profesionalnemu nogometu? Zaradi mišičnih poškodb na sezono na tekmi in treningu manjka kar 37% igralcev. Na primer: zaradi poškodbe hamstringov je v klubu na sezono povprečen čas odsotnosti z igrišč približno 90 dni.

Njihova prevalenca pa je visoka tudi v drugih športih. Visoka incidenca (tj.: pojavnost) mišičnih poškodb je predvsem v predelu stegenskih mišic, katere predstavljajo najpogostejšo diagnozo mišične poškodbe v atletiki  (16%) , ter v moštvenih športih, kot so ragbi (10,4%), košarka (17,7%) in ameriški nogomet (46%/22% – treningi/tekme).

V ameriškemu ter evropskemu nogometu 92% mišičnih poškodbe prizadenejo štiri glavne mišične skupine spodnjih okončin;  zadnja loža (ang.: hamstrings) 37%, adduktorji 23%, kvadriceps 19% in mečne mišice 13%.

Pri 96% vseh mišičnih poškodb v ameriškemu ter evropskemu nogometu se zgodi v nekontaktnih situacijah, medtem ko se kontura (tj.: obtolčenina) pogosteje pojavi v kontaktnih športih, kot so ragbi, ameriški nogomet ali hokej na ledu.

Torej, naš športnik se poškoduje. Kaj pa sedaj? Prvi korak zdravljenja je postavitev natančne diagnoze, ki je ključna za zanesljivo prognozo. Mišične poškodbe športnikov predstavljajo raznovrstno skupino mišičnih motenj, ki jih je tradicionalno težko določiti in razvrstiti.

Katere mišice so nagnjene h poškodbam?

Pogosto poškodovane mišice so:

• Dvosklepne (biartikularne mišice) – na primer zadnje stegenske mišice.
• Prekomerno ekscentrično obremenjene mišice
• Mišice s kompleksno zgradbo mišičnih vlaken (npr.: mišica adductor longus),
• Mišice z velikim delež mišičnih vlaken tipa II (hitromišična vlakna)

Delitev poškodb

Trenutno velja delitev, da športne poškodbe delimo:

Glede na VRSTO POŠKODBE

Glede na vrsto športne poškodbe, le te običajno razdelimo v naslednje skupine:

• Odprte poškodbe (rane)
• Udarnine
• Zvin (npr.: zvin gležnja)
• Poškodbe mišic (npr.: natrgana mišica)
• Poškodbe tetiv (npr.: ruptura Ahilove tetive)
• Poškodbe vezi
• Izpahi (npr.: izpah rame)
• Prelomi kosti (npr.: zlom reber)

Glede na MEHANIZEM POŠKODBE

Klasifikacija poškodb v športu 

Med stroko se je klasifikacija mišičnih poškodb nekoliko spreminjala, zato si poglejmo samo dva najpomembnejša načina klasifikacije:

1. Zgodovinski razvoj klasifikacije športnih poškodb

Prvi sistem klasifikacije športnih poškodb se je pojavil leta 1961, kateri je temeljil predvsem na kliničnih znakih poškodbe. Kasneje, je je Ryan leta 1969 zasnoval sistem za poškodbo mišice kvadriceps, kateri se je kasneje prenesel še na preostale mišice. Prav tako obstajajo sistemi, katerih stopnja poškodbe temelji na izvidu magnetne resonance. Ker je bila največja pomanjkljivost omenjenih sistemov ravno premalo natančna kategorizacija poškodbe znotraj različnih stopenj le-te, sej je pojavila potreba po bolj natančnemu sistemu, s čimer mišične poškodbe z različnimi etiologijami, posledicami, načini zdravljenja, prognostično napovedjo nebi bile razvrščene pod isto skupino.

2. Trenutni sistem klasifikacije športnih poškodb

Od leta 2013 obstaja posodobljen celovit klasifikacijski sistem mišičnih poškodb. Poškodbe mišic deli na indirektne mišične poškodbe ter na direktne mišične poškodbe.

DIREKTNE MIŠIČNE POŠKODBE

Med direktne mišične poškodbe uvrščamo mišične obtolčenine (kontuzije), ki so posledica delovanja zunanje sile (npr.: direktni udarec nasprotnega igralca). Stopnja poškodbe oz. nevarnost je odvisna od jakosti udarca (jakost mehanične sile), lokalizacije udarca, napetosti mišice v času udarca ter eventualne okvare živcev in žil. Zaradi udarca od zunaj je prizadeta predvsem površina mišice. Poškodba žil v podkožju ali v ovojnici (fascii) mišice je vzrok za običajno prisotno krvavitev, ki se pokaže v obliki hematoma.

Lokacija in obseg indirektnih poškodb

Delne rupture mišice predstavljajo najpogostejšo obliko indirektne mišične poškodbe, medtem ko so popolne rupture veliko bolj redke. Pogostejše so (sub) totalne pretrganine in avulzije. Poškodbe, ki vključujejo več kot 50% premera mišice, imajo podoben čas celjenja, kot denimo popolno pretrganje mišice.

V kolikor ste radovedne narave, si lahko najnovejšo klasifikacijo mišičnih poškodb v profesionalnem nogometu pogledate v članku Mueller-Wohlfahrt in sodelavcev (2013).

Zaključek 

Vedeti moramo, da profesionalnemu športniku poškodba zagotovo predstavlja večji problem, saj ta porabi veliko časa in truda, da se po poškodbi spet vrne v kondicijsko stanje pred poškodbo, medtem ko se lahko  rekreativni športnik na drugi strani kmalu vrne na svoje delovno mesto. Posledično se tudi čas in način zdravljenja profesionalnih in rekreativnih športnikov razlikujeta.

In kaj lahko storimo mi, kot ustrezno izobraženi kineziologi?

Varnost in preprečevanje športnih poškodb lahko dosežemo s  pravilnim ravnanjem in ozaveščanjem športnikov o pomenu regeneracije, ter ustrezno sestavimo in prilagodimo vrste treningov. Tu ima poseben pomen preventivno delovanje, predvsem nenehno izobraževanje in spodbujanje varnosti, še posebno pri tistih, ki delajo z mladimi športniki. Mladi so pogosto izpostavljeni prevelikim obremenitvam in stresu, kar povečuje nastanek poškodb in tudi psiholoških obremenitev. Zavedati se moramo, da kljub zanesljivosti številk, moramo delati z glavo in občutkom za človeka.

O rehabilitaciji posameznih poškodb pa si lahko pobrskate med ostalimi članki.

Pogosta Vprašanja

Deli s Prijatelji: